| Tekst: | Metulj - Na bozicni vecer
Bele, bele snezinke padajo tiho na bozicni vecer
le
moje, dlani jih topijo, na ulici tamkaj pod lucjo,
so prazne poti in vse ceste, vsak je pri
svojih najdrazjih doma,
le moji, moji koraki so tukaj obstali in ne vejo vec kam.
A kje
je zdaj kdo, ki bi me objel,
ki bi vsaj malo rad me imel
a kje je zdaj kdo, ki bi me
objel
da ne bi sam bil na bozicni vecer.
Bele, bele snezinke padajo tiho na bozicni
vecer,
v tople, v tople domove prinasajo zimsko veselje in smeh,
le meni odpirajo rane,
spominjajo me na tisti vecer,
ko zadnjic sva stala objeta zdavnaj nekoc ze
na bozicni
vecer
A kje je zdaj kdo, ki bi me objel,
ki bi vsaj malo rad me imel
a kje je zdaj
kdo, ki bi me objel
da ne bi sam bil na bozicni vecer.
|
