| Tekst: | Siddharta - Le mavrica
Rojen otrok,
to edino dekle v familiji.
Ne vem,
zakaj
slabo o njej slisim, a potem:
Vidim njen obraz in telo,
v oi ji zrem, modro
nebo
in v dus i vse drugo je kot zlo.
In le te divje oi in to noro telo,
ne vem,
kako na nogah stojim?
Ubit razum, kako zabilo mi je srce,
samo se danes sem tak a drugi
dan znorim.
Zveer junak,
a zajec v grmu sem v temi.
Do kam naj grem,
da ne bom
ostal brez vseh sledi?
A le njen obris sanjam, ko spim.
In le glas iz ust njenih
lovim.
Do nadaljnega komajda z ivim.
Me rana skali, zaledenela me kri
napaja,
preveliko dozo lepega sem dobil.
A, ko pomislim le, da v bistvu sem sreen,
v
barvah je naenkrat spet vse..
In se naprej, le mavrica vse bolj bledi,
morda le nebo se
temni,
jaz vidim le par, ki odslej
z rokami se zdravi in poglej,
te roke so v ustih
bile
in ni ne boli je le nain,
poleps a ti dan in spomin,
le juban ti besno, le juban ti
besno, le juban ti besno
daj se ti, daj s e ti, daj se ti,
Je zame arest azil? Je zame arest
azil? Je zame arest azil?
|
