| Tekst: | Andrej Sifrer - Uspavanka za Evo
Vsaka zvezda na nebu zamizi, teta Luna prikima se
zasmeji,
pogasili smo vse luci, da nasa Eva lahko zaspi.
Pa naj zaspi in naj skrije
svoje trudne oci.
Pa naj zaspi, da se malo srce umiri, in naj sanja le o lepih stvareh,
ko
sonce zbudi jo, na ustih bo nasmeh.
Vsaka zvezda na nebu zamizi, Evin kuzek zalaja, se
poslovi,
v kraljestvo skratov, sanj in vil, jo nese sila nevidnih kril.
In ze leti,
dalec proc od tega sveta, od tega kar ne razume in ne pozna,
saj jo caka svet, drugacen od
sanj.
Kako naj svarim jo, kaj recem ji v bran?
Boj se ljudi, ki ne znajo jokati, ne
gledajo v oci, in ne znajo stisniti dlani.
Boj se mnozic, ki mahajo s pestmi, soferjev s
klobuki, nabitih na volan.
Pa naj zaspi...
|
