| Tekst: | Aleksander Mezek - Starec
SI ZE VIDEL STARCA, TAM NA BLIZNJEM TRGU
V RAZTRGANI
OBLEKI, PRODAJA CASOPIS.
IZ OCI NE SIJE MU PREVZETNOST NE SOVRASTVO,
VSE KAR ON IMA JE
KOSCEK PLOCNIKA.
KAKO MORES RECI, DA SAM SI TI
IN SONCA ZATE DA VEC NI.
NAJ TE
PRIMEM POD ROKO IN PELJEM PO LJUBLJANSKIH CESTAH,
VIDEL BOS STVARI, KI TE SPREMENE.
SI
ZE KDAJ OPAZIL, OSTARELO TI DEKLE NA CESTI
KAR NA NJEJ VISI, ZAMAZANO JE VSE.
NIMA CASA ZA
KLEPET, LE KAR NAPREJ PO MESTU BLODI
NJEN DOM IN NJEN SVET JE V MAJHNEM KOVCKU
UJET
KAKO MORES RECI, DA SAM SI TI
IN SONCA ZATE DA VEC NI.
JAZ TE PRIMEM POD ROKO
IN PELJEM PO LJUBLJANSKIH CESTAH,
VIDEL BOS STVARI, KI TE SPREMENE.
IN KO MESTO UGASA,
V ULICNI KAVARNI
SAM OB CRNI KAVI, STAR MOZAK SEDI.
OPAZUJE SVET, KI SE GIBLJE MIMO
NJEGA,
DOKLER GA NATAKAR, GRDO NE ODSLOVI.
KAKO MORES RECI, DA SAM SI TI
IN SONCA
ZATE DA VEC NI.
JAZ TE PRIMEM POD ROKO IN PELJEM PO LJUBLJANSKIH CESTAH,
VIDEL BOS STVARI,
KI TE SPREMENE.
|
