| Tekst: | Lacni Franz - PH4
Sivina mi skriva volkove,
jim brusi zobe, razzarja oc
i
domacini nekdanje zvestobe
ples ejo kolo, plodijo ljudi.
Prastare popacene groz
nje
drobijo poglede in zmedo sade,
potne dlani strah nam greje,
ko reka zaveje in veter
zaspi.
V pisarni senca duse s teje.
Z njo usoda zeblje tri:
enega za pamet,
dva
pa za oc i.
Valovi ostrih crnih nohtov
trgajo z neba zaklade,
brezzoba usoda
pravi,
mladost mi ne ukrade.
Ob zori se kamenje smeje,
poljubi me nez no, zatisni
oci,
najhuje pri laz i je mraz,
ta vraca poljube in pije ti kri.
|
