| Tekst: | Adi Smolar - Puncke mamine
BILA JE PRIDNA, NAPOL FRIGIDNA,
VEDNO V SOLI ALI PA
DOMA.
BILI PONOSNI NA NJO SO STARSI,
NOBENA JE SOSEDA NI OPRAVLJALA.
VZVISENA NAD
SOVRSTNIKI,
KI PO SOLI KDAJ PA KDAJ SO SLI NA PIR,
NIKOL NI HOTLA BIT V NJIHOVI
DRUZBI,
JE VEDNO PRAVLA: PUSTITE ME PR MIR.
PUNCKE MAMINE, PUNCKE MAMINE,
POJMA
NIMATE, KAJ ZIVLJENJE JE,
ZATO LE PAZITE SE.
JE MISLILA, DA VE, KAJ PRAV JE IN KAJ
NI
JE MISLILA, DA VE, KAKO NAJ SE ZIVI,
VERJELA, DA VSE ZNA, ODLICNA SKOZ JE BLA,
STA
STARSA JI GOVORLA: PUNCKA PAMETNA.
NI VEDLA, KAJ JE POMANJKANJE,
NI VEDLA, KAJ JE
UPANJE.
NI VEDLA, KAJ SO RAZOCARANJA
IN DA USODA SE S CLOVEKOM POIGRA.
PUNCKE
MAMINE...
ZA NJO VSAK DAN BIL JE LEP,
STA STARSA CUVALA JO KAKOR CVET.
ZIVELA JE V
RAJU, KI GA NI,
IN VERJELA, DA BO VEDNO BREZ SKRBI.
JE VEDLA LE KAJ JI JE REKLA
MAMA,
NIKOLI NI RAZMISLJALA SAMA.
NE VEM, KAJ CEZ NEKAJ LET BO Z NJO,
LAHKO PA RECEM, DA
BO SE HUDO.
PUNCKE MAMINE...
|
