| Tekst: | Adi Smolar - Bozanski glas
TO MI PRAVILA JE MOJA MAMA, DA
NEKOC V MESTU JE
ZIVELA DAMA: LEP
OBRAZ, LASJE SE LEPSI STAS. VSI MOZJE PO
NJEJ SO KOPRNELI, CELE DNEVE POD
NJENIM
OKNOM SO SEDELI SAJ VCASIH ZAPELA JE NAGLAS.
KO S SVOJIM PETJEM JE
KONCALA,
VSEM NALAHNO SE JE LE SMEHLJALA,
IN MOZJE SO JO ZASULI S SOPKI ROZ.
PLOSKALI SO
IN Z NOGAMI TOPOTALI,
NAJ SE ZAPOJE SO MOLEDOVALI.
IN ONA JE USTREGLA ZELJI VROCEKRVNIH
MOZ.
A NEK VECER, KO JE SPET PRI OKNU STALA,
PRISEL JE ON, KI GA SE NI
POZNALA:
VISOK IN MLAD IN LEP INN VSO JO JE PREVZEL.
S POGLEDOM SVOJIM JO JE KAR
ZAZIGAL,
V NJENIH SE OCEH JE VES CAS DVIGAL.
IN NAZADNJE PETI JE ZACEL.
ZE CEZ
NEKAJ TEDNOV STA SE VZELA,
KMALU DVA OTROKA STA IMELA,
EDEN IZMED NJIJU SEM TUDI JAZ.
PO
NJEJ PODEDOVAL SEM VSO LEPOTO
IN PO NJEM VSO MOSKO SEM KRASOTO,
A PO OBEH SVOJ BOZANSKI
GLAS!
|
