| Tekst: | Lacni Franz - Lipa zelenela je
Mi, njen razred, 8. a, smo peli na pogrebu
Lipa
zelenela je, ker jo je povozil tovornjak,
sosolko, preko glave, ki sem si jo upal gledat,
v
beli srajci, v rokah roz e, potem, ko so jo zrihtali,
saj ves, gips in preko malo koz
e.
Za njeno mamo so nosili stol. Jokala je in zlezla skupaj.
Lipa zelenela je, ker je
nismo imeli radi, je preminila,
naredila edino dobro stvar, da je umrla sredi maja.
Se slisi
danes zlobno, takrat pa:
Uc enci, mir! Namesto fizike bo pevska vaja!
Potem je iz nasih
spisov vstala lepa, dobra, nagajiva.
Lipa zelenela je, in sem lagal, da sva se skrila
v
biolos ki kabinet, med skrgoustko in domac e zajce,
in sem lagal vsem svojim novim
puncam,
da mi je prvo povozil tovornjak,
in da, ko sem jo meckal, je s epetala:
ne tu,
ne tu, ne zdaj, pozneje.
Se danes mi prav pride, ko se ga napijem
v kaks ni novi in
prijetni druzbi: Lipa zelenela je,
jim razlagam in zmeraj kaj dodam.
Ob njenih dolgih
krasnih nogah ji zamerim,
da je ostala rosno mlada in ko se vrac ava domov,
se spomnim, da
sem, ko smo ga zadnjic skupaj pili,
njim o njej z e vse povedal.
Ne tu, ne tu, ne zdaj,
pozneje.
|
